ČUDEŽNA DEŽELA
V zadnjem času se na svetu dogajajo slabe stvari. Svet se je tako rečeno ustavil. Otroci imamo šolo na daljavo, starši delajo od doma, druženje je prepovedano. Želim si, da bi lahko odšla v tako imenovano čudežno deželo, kjer bi bilo vse v redu in prav.
V današnjem svetu je nastala katastrofa. Meni tak svet ni bil všeč, zato sem se odločila, da pobegnem od vseh težav. Zamišljeno sem hodila po gozdu in razmišljala, kaj se bo zgodilo in kako bo vse spet delovalo. Čutila sem utrujenost, zato sem se usedla na tla in se s hrbtom naslonila na drevo. Nenadoma me je nekaj potegnilo in čutila sem, da padam. Padala sem in padala … Okrog mene je bilo črno, v glavi se mi je vrtelo. Končno je bilo konec padanja in pristala sem na mehkem rožnatem oblaku, ki je spominjal na sladkorno peno.
Odprla sem oči in pred sabo zagledala majhnega dečka, ki se mi je prisrčno smehljal. Predstavil se mi je in rekel, da mu je ime Peter Pan. To ime mi je bilo znano, saj je bilo iz moje najljubše risanke. Deček mi je pomagal vstati in mi dal kozarec modre tekočine, po okusu podobna vodi. Vprašala sem ga, kje sem. Odgovoril mi je, da sem v čudežni deželi. Pojasnil je, da je to dežela, ki je kot narisana. Ko smo bili majhni, smo vse risali malo po svoje in točno taka je bila ta dežela. Nenavadna bitja so hodila mimo, nebo je bilo modro in rožnato, trava je bila svetlo zelena in povsod so rastle rastline. Bilo je zelo lepo.
Peter Pan me je prijel za roko in odpeljal v hiško v obliki gobe. Tam so mi dali jesti in piti to, kar sem želela. Okrog mene so bili zbrani vsi junaki risank. Bilo je kot v pravljici ali v kakšni risanki. Nihče ni bil bolan, žalosten, depresiven, vsi so bili veseli in pozitivni.
Po pojedini mi je Peter Pan razkazal celotno deželo. Bilo je kot v sanjah. Na drevesih so poganjali listi, sadje in sladkarije. Povsod okrog so bili slapovi kristalno modre barve. Otroci niso hodili v šolo, saj so bili nadpovprečno nadarjeni in izjemno pametni. Vse je bilo lepo in perfektno, zato sem deželo vzljubila. Nisem se vrnila domov, ostala sem kar tam.
Minili so trije dnevi in popolnoma sem se vživela v novo stvarnost. Tam sem lahko spala, jedla, potovala, plavala v morju, raziskovala, skratka počela vse, kar sem želela. Četrti dan pa mi je postalo vse čudno. Povsod, kamor sem pogledala, so bila nasmejana bitja, vse je bilo kičasto, vse je bilo živobarvno, vsi so mi mahali in se hoteli pogovarjati z mano. Imela sem neprijeten občutek in začelo se mi je vrteti. Nisem mogla več zdržati. Med vso to zmešnjavo sem se onesvestila.
Ko sem spet odprla oči, sem pred sabo videla Petra Pana. Ustrašila sem se in se poskušala umakniti. Ostale risane podobe so se mi želele približati in zaskrbljeno so spraševale, kako se počutim. Nisem prenesla njihove bližine in sem raje stekla stran od njih. Pred očmi se mi je še vedno vrtelo. Drevesa so bila sedaj narobe obrnjena. V glavi sem čutila močan pritisk, roke in noge sem imela nemočne. Vse sem videla še bolj kičasto, kot je bilo. Okrog mene se je vse vrtelo, zmanjkovalo mi je sape in tik preden sem ponovno omedlela, sem zagledala oblak, na katerem sem prišla v ta čudežni svet. Še z zadnjimi močmi sem skočila nanj in prosila, da bi se dvignil, da se bom lahko vrnila domov. Starše je prav gotovo skrbelo, kje sem, bitja v deleži pa so še vedno kazala svoje zadovoljstvo. Bilo je kot v grozljivki.
Ko sem že čutila, da se dvigam, me je druščina z nasmehom na ustnicah želela dohiteti. Slišala sem vzklike: »Pridi nazaj! Radi te imamo!!!« Tolkla sem po oblaku, da bi mu pomagala, da se hitreje dvigne. Ko so me že skoraj dohiteli in je Peter Pan položil svojo roko na mojo ramo, sem si zamašila ušesa, zaprla oči in zavriskala. Tedaj je močno počilo. V glavi sem začutila pritisk, moje telo je bilo lahkotno in se dvigalo navzgor. Bila sem mrzla in imela sem občutek, da umiram. Nenadoma pa se je vse ustavilo. Nič več nisem čutila, bilo je, kot da sem mrtva. Čez čas se mi je pred očmi prikazal Peter Pan. Stresla sem se in opazila, da počasi izginja, jaz pa sem se znašla spet v gozdu ob drevesu. Pogledala sem okrog sebe in zagledala navadno drevo. Oddahnila sem se, zajela sapo in stekla domov.
Ob prihodu sem pogledala na uro. Minili sta le dve uri, v čudežni deželi pa bi to pomenilo sedem dni. Objela sem vse družinske člane in se zatekla v sobo. Vrgla sem se na posteljo in trdno zaspala.
Svoji dogodivščini nisem mogla verjeti. Spoznala sem, da je svet tak, kakršen je, in da pred težavami ne moreš kar zbežati, saj te za vogalom lahko čakajo nove, še hujše. Res mi ni lahko, a zbrati moram ves svoj pogum, da pred njimi ne pobegnem, temveč jih skušam premagati.
(Neža, 7. c)
ŠOLA NA DOMU
Izkazalo se je, da je šola na domu zanimiva, tako da bi jo lahko še kdaj ponovili. Čeprav je trenutni razlog za delo doma zelo neprijeten in si ga pravzaprav nihče od nas ne želi nikoli več.
Šolo lahko izvajam po svojem planu ob kateri koli uri. Učiteljica nam zjutraj pošlje po eAsistentu navodila in jaz lahko naredim sama svoj urnik dela. Vedno začnem z raztegovanjem pred oknom – saj vendar moram narediti vse vaje pri učni uri športne vzgoje, kajne, nato nadaljujem z drugimi predmeti.
Med šolo na domu mi ni nikoli dolgčas. V šoli se med poukom ne sme jesti, doma pa lahko jem kar med pregledovanjem učbenika. Med učenjem uporabljam računalnik, včasih televizijo, zato tudi pišem bolj malo. Televizijo gledam, ko so zanimive in zabavne oddaje kot je Infodrom. Še sreča, da obstaja pregled oddaj za nazaj, saj jaz velikokrat ob devetih zjutraj še spim. Torej, še ena dobra stvar: lahko spim dlje. Veliko pomoč imam od staršev, ki mi pomagajo pri razlagi učne snovi in tiskanju delovnih listov ter kakšni razlagi, ko česa ne razumem.
Prav tako ni ocen in nobenih testov. Kaj bi bilo lahko še lepšega?
Ni pa vse lepo, so tudi slabe stvari. Ko sem bila še v šoli smo s prijatelji klepetali, se kregali in kritizirali. Zelo pogrešam svoje prijatelje in njihovo prijateljstvo. Dvakrat na teden sem hodila na košarko in štirikrat na teden na plesne vaje. Ker tega sedaj ni več, tudi to zelo pogrešam.
Šola na domu je zanimiva. Je vsekakor nova izkušnja zame čeprav si želim, da jo bo hitro konec.
(Klara, 5. b)