Vtisi z gledališkega koncerta Pasja procesija

Matija Fiore, 9. B

Prejšnji teden so učenci 6., 7., 8. in 9. razreda imeli spletni kulturni dan. V okviru pouka slovenščine so si ogledali gledališki koncert PASJA PROCESIJA, za katerega je besedilo napisala Svetlana Makarovič, njene songe pa uglasbil Jure Novak.

Predstava govori o živalih, ki pred nevarnim tigrom pribežijo v deželo, kjer naj bi se končno počutile varno, a naletijo na ograjo …

Preko humornih, duhovitih, samoironičnih, celo provokativnih Svetlaninih besedil in različnih glasbenih žanrov predstava izpostavi pomen strpnosti, sočutja, varnosti in svobode.

Predstava je nastala med begunsko krizo v Sloveniji.

Po predstavi so učenci pisali svoje vtise, pa tudi globlja razmišljanja o tem, kako v trenutni situaciji razumejo pojme, kot so:

VARNOST, SOČUTJE, STRPNOST, SVOBODA, DOM.

… Domače živali niso hotele spustiti divjih živali v Slovenijo, ker so mislile, da niso živali, ker ne znajo lajati. V spominu mi je najbolj ostala krava, ker je tako počasi govorila. Predstava bi bila lahko bolj zanimiva; namesto da s figurami, bi lahko pravi ljudje bili ošemljeni v živali. Jaz bi tudi podrla ograjo, ker pač živali morajo držati skupaj. Ne vem, kaj pomeni tisti pregovor.
(Tija Kocjan, 6. a)

… Izmed vseh teh živali mi je bil najbolj všeč jež, saj je imel najbolj ”sprejemljivo” pesem. V predstavi pa se zgodi preobrat, ko naše živali spoznajo, da niso prišleki nič kaj drugačni od njih. O glasbi in gibu bom kar direkten … Ni več primerna za našo starost. Jaz ne bi podrl ograje, saj bi se lahko poškodoval. Zdaj pa še pregovor – Ljubo doma, kdor ga ima, kdor ga nima, pa za njim kima. – pomeni, da bodi srečen, da imaš dom.
(Jaka Bevčič, 6. a)

… Divje živali so od nevarnosti zbežale v Slovenijo. Tam so jih pričakale živali, ki so živele v Sloveniji. Do tujih živali so bile grobe in nesramne. V spominu mi je najbolj ostal kakadu, ker je rešil kokoš, preden jo je pojedla lisica. Takrat so živali iz Slovenije videle, da lahko živijo skupaj.
(Hatina Šerifoski, 6. a)

… Divje živali sočustvujejo med seboj, ko bežijo od doma pred smrtno nevarnostjo. Tudi mi se zavedamo zdajšnje situacije in sočutja do obolelih. Nove živali so bile strpne, saj so čakale, da bo kdo od domačih živali podrl ograjo. Mi smo tudi strpni in ostajamo doma, saj ko virusa ne bo več, bomo tudi mi svobodni in bomo lahko odšli, kamor bomo hoteli. Ko so domače živali podrle ograjo, so divje živali v naši deželi postale svobodne. Nihče jim ni več ukazoval. V naši situaciji pa bomo postali svobodni šele takrat, ko se bo virus nehal širiti. Tuje živali imajo dom na daljnem jugu. Od doma bežijo zaradi preganjanja leopardov. Slovenija je postala njihov novi dom. V današnji situaciji je zelo pomembno da imaš dom, ki te zavaruje pred okužbo.
(Tilen Mahnič, 8. a)

Varnost vsi potrebujemo, tudi živali, ki so pribežale k nam. Strpnost je nekaj, kar ni pogosto na planetu Zemlja in to malo žalosti. Tudi jaz kdaj nisem strpen, vendar dam vse od sebe, da se ne pritožujem zaradi nedelavnosti mojih sošolcev/sošolk. Dom mora imeti VSAK ŽIV ČLOVEK NA PLANETU ZEMLJA, tudi ljudje, ki za dom nimajo dovolj denarja, ljudje, ki so morali iti proč, da bi se zavarovali, vsi si to zaslužijo.

Zame ni razlik med ljudmi, pa naj so črnci, belci, visoki, nizki, neumni, pametni, VSI SMO SI ENAKI. Sočutja je na svetu malo v primerjavi z ljudmi.

Zadnja leta nekateri ljudje poskušajo podtakniti slabe stvari drugim, da bi bili na boljšem. Sam se držim tega pregovora – Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade. Svoboda je pa nekaj, kar nam v zadnjem mesecu v veliki meri manjka!
(Cornel Proca, 8. b)

Vsak človek ima pravico do hrane, vode …

Vendar so temeljne človekove pravice mnogo več kot to. Kot v predstavi ima vsak človek pravico do svojega lastnega doma, kjer se počuti zaželenega, sprejetega in varnega, kar vodi k naslednjima pravicama.

Beseda varnost ima več pomenov: fizična varnost in občutek zaupanja sočloveku.

Strpnost je pojem, ki ga danes velikokrat slišimo po radiu ali televiziji. Predvsem v današnjem času je poudarek na sprejemanju drugačnosti – ljudje smo različnih kultur, barv, usmerjenosti in našo drugačnost bi morali spoštovati, saj če ne bi obstajale razlike med nami, bi bil svet zelo monoton.

Svoboda ima za vsakega posameznika drugačen, oseben pomen. Pomeni lahko tako svobodo izražanja kot fizično svobodo: možnost, da lahko delaš kar hočeš, kadar hočeš, brez večjih posledic.

Sočutnost je lastnost, ki je veliko ljudi nima. Je zmožnost čutiti, kar čuti nek določen človek in se poistovetiti z njegovimi občutki. Je zmožnost temu človeku pomagati, če je v stiski in se veseliti z njim ob pomembnih dosežkih in življenjskih dogodkih.
(Valentina Černe, 9. b)

Zame je v vseh teh besedah ena glavna in to je dom.

Če imaš pravi dom, imaš vse: svobodo, varnost, sočutje … prav vse, kar potrebuješ. Varen se počutiš najbolj z ljudmi, ki jih poznaš, to so lahko tvoji prijatelji, predvsem pa družina. Varnost je lahko v širšem pomenu tudi to, da te nekdo lovi in greš na policijo iskat varno mesto, lahko pa imaš vedno varnost pri družini, ki ti jo nudi vsak dan v letu. Pri družini in pri prijateljih najlažje sočustvuješ, saj ti oni pomenijo veliko in ti ni lepo, da so oni slabe volje. Ti pomagaš njim skozi težke čase, oni pa tebi.

Jaz glede tega ne morem veliko govoriti, saj nisem zelo strpen človek. Ampak tudi to moram povedati. Ko sem bil mlajši, sem bil vedno hitre jeze, sploh pa nisem mogel čakati, saj sem takoj postal živčen. Ampak starejši kot sem, vedno bolj potrpežljiv sem. Upam, da ko odrastem, bom še bolj strpen. Ne vem, če bo tako, ampak se bom potrudil. Jaz se že zdaj počutim zelo svobodnega, ampak trenutno mi to svobodo ovira zelo pogosto omenjeni korona virus.

Doma pa je vedno bolj dolgčas, najraje bi sedel v šoli in pisal tale spis v zvezek slovenščine in hodil na treninge, ampak je moja svoboda omejena. Toda doma se počutim varnega in sem zdrav. Tako da glavno je, da se korona virus čim prej reši …
(Aljaž Gridello, 9. c)

Novi Covid-19 je zajel ves svet. Ni več dvoma, da kdo ne bi še slišal zanj. Že mesec dni je od tega, ko so se zaprle tudi šole in smo zdaj učenci ujeti pred računalniške zaslone. Nekaterim to ugaja, nekaterim ne. Sama upam, da se to čim prej konča.

Zame je ta situacija nekaj novega. Ostajam doma, da bom lahko čim prej spet kam tudi šla. Dom je, kraj kjer se počutiš varno. Kjer se ti zdi vse domače in znano. Varnost pa pride z domom in z ljudmi, ki jih imaš rad in ti pomenijo vse. Seveda pa ni nujno, da so dom vrata in štiri stene. Varnost sta dvoje oči, dvoje rok in topel objem. Vse živali iz predstave se doma niso počutile varno, zato so se odločile, da gredo, da poiščejo boljše pogoje za življenje.

Ker se virus hitro prenaša in za sabo pušča posledice, žal  tudi umrle, moramo biti ljudje razumevajoči, strpni in pazljivi. Ta katastrofa, če se lahko tako izrazim kaže, da smo vsi enaki. Ničesar ne moremo kupiti z denarjem. Še najmanj zdravja. Vedno je bilo tako. Poskušati moramo razumeti stiske drugih, po svojih močeh pomagati in se izogibati konfliktom, ki so posledica stresa in depresije ljudi.

Ko pridejo težki časi, moramo ljudje stopiti skupaj.  Nikoli ne moremo zagotovo vedeti, kdaj bomo mi tisti, ki bomo rabili pomoč. Delo vseh tistih ljudi, ki se ravno v tem trenutku v zaščitni obleki spopadajo z obolelimi, je osupljivo. To krizo si bodo najbolj zapomnili tisti, ki so koga izgubili, marsikdo je morda lačen, nima bivališča … Z njimi zelo  sočustvujem, ker si sama ne predstavljam, kaj bi brez svoje družine, zavetja, varnosti in ljubezni.
Komaj čakam, da bo vsega tega konec. Takrat bom zares svobodna. Z upoštevanjem navodil in ostajanjem doma, če je le mogoče, lahko skupaj dosežemo vse. Po dežju namreč vedno posije sonce. To sem mnogokrat slišala.
Upam in želim, da bo jutrišnji dan sončen vsem prebivalcem planeta.
(Ana Marija Čehovin, 9. b)

Nekateri ljudje nimajo izbire in so prisiljeni v selitev oziroma migracije v tuje, bolj varne kraje, v okolje, kjer si zavarovan pred nevarnostjo oziroma izgubo nečesa dragocenega, na primer življenja.

Lep primer so begunci, ki poskušajo priti v naše kraje in zaživeti svobodno in mirno življenje. Takšno življenje, ki ga v svoji domovini ne morejo živeti zaradi neprestanih vojn. Ko rečem “svobodno”, ne mislim samo na to, da lahko fizično delaš tisto, kar želiš, brez nekoga, ki bi omejeval tvoja dejanja. Pomembno se mi zdi tudi to, da imamo svobodo v sebi; da nismo duševno omejeni; da se globoko v sebi počutimo mirne. Mnogo beguncev ne izkusi tega notranjega miru, saj velikokrat niso sprejeti na določena ozemlja zaradi ljudi, ki se bojijo drugačnosti in se v resnici ne zavedajo, kaj vse begunci zares doživljajo. Takši ljudje bi morali biti bolj sočutni, torej bi morali biti sposobni zaznavanja čustev, vseh bolečin, ki jih neka oseba doživlja in se usmiliti le-teh.

Tudi če so begunci drugačni od nas, bi morali biti bolj strpni do njih, pravzaprav morali bi biti bolj strpni do vsakega živega bitja; Tudi če ima nekdo drugačna prepričanja, moramo iz spoštovanja do njega dopuščati, da ima drugačno mnenje ali drugačen pogled na določeno stvar. Navsezadnje smo vsi ljudje in lahko spremenimo ta svet na bolje le s skupnimi močmi.
(Eva Bonifacio. 9.c)

Svoboda je nekaj, kar si ne morem niti dobro predstavljati. Nekaj velikega. Predstavljam si jo kot  ptico, ki leti kamor hoče in je ne obremenjuje nič in nihče, je svobodna.

Svoboda je, ko se ti najslabša stvar spremeni v najboljšo ali pa, ko se znebiš bremena.

Svoboda je tudi, ko se ne bojiš ničesar.

Ta virus, ki se je pojavil,  je za nas ljudi zelo naporen, saj večino časa preživimo doma. Nismo svobodni, smo kot ptice ujete v kletke in ne moremo delati tistega, kar nas veseli. Ne moremo se niti družiti s prijatelji, kar nam predstavlja res velike težave, saj nam je v teh letih še posebej pomembno druženje in to ne samo z družino. Moje prijatelje res pogrešam, ker sem se lahko z njimi pogovarjala o stvareh, o katerih se z družino ne morem in tudi stvari, ki jih sedaj počnem sama, so veliko bolj prijetne v dobri družbi. Na primer učenje in ostalo delo za šolo. Zdi se mi, da se s prijatelji in seveda razlagami učiteljev več in bolje naučim. A če gledam na svetlo stran, sem zadovoljna, da sedaj več časa preživljam z družino.

Upam, da se vse kmalu vrne v normalno stanje, da bomo lahko spet svobodni kot ptice.
(Leonita Mulaj, 9. a)

Živa Penko, 9. A
Lea Morvai, 9. B

Mentorica: Nives Mohorčič Lipanje

(Visited 200 times, 1 visits today)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja